KOPRSKO SODIŠČE MRHOVINARSKO ODIRA MAMO INVALIDA S POSEBNIMI POTREBAMI

Leta 2017 je zoper Karmen Hribar Frank njen brat sprožil sodno kalvarijo zaradi – pozor – dohodkov pokojnega očeta, koprska sodna falanga pa je po principu nezakonitosti, kršenja ustavnih in človekovih pravic tožbenemu zahtevku ugodila in toženki, ki je tri leta požrtvovalno skrbela za svojega bolnega, invalidnega očeta

posnetek zaslona

 

Franca brez obeh nog, medtem ko sta mu njena sestra in njen brat obračala hrbet, kot mati samohranilka pa se že leta žrtvuje za svojega invalidnega sina s cerebralno paralizo, nabilo “povrnitev” več kot 50.000.00 evrov očetovih dohodkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v očetovo zapuščino (!), češ da si jih je samovoljno prilastila. Ta sodni(ški) “triumf”, prežet z intrigami moči in “bleska” odvetniških tog, je celo pravnomočen.

Kakopak, s pravico in z zakonitostjo na strani “malega človeka” brez vsakršne moči se višje sodišče v Sloveniji pač ne ubada, temveč na tekočem traku lahkotno potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, četudi nezakonito, neustavno, sramotno. Vrhovno sodišče RS pa je v resnici itak utopija – predlog za dopustitev revizije je rezerviran za elito in prvorazredne, raji ali “malim ljudem” je apriorno z mezincem zavrnjen – brez obrazložitve, četudi ustava RS tega ne dovoljuje. To deviantnost slovenske nepravne države – pardon, sodnije – je okusila tudi Karmen Hribar Frank. Na njen predlog za dopustitev revizije se je Vrhovno sodišče RS avgusta lani podelalo kot kuža na deteljico, za kar je potrošilo pičli dve in pol papirnati strani.

Pred leti sem skrbela za bolne starše, po smrti mame leta 2013 pa do 2016 za bolnega očeta. Oče je bil sladkorni in srčni bolnik, operiran na obeh očesih, in tudi amputiranec obeh nog. Pri negi mi je pomagala hči, jaz pa sem prevzela vožnje k zdravnikom, ki pa jih ni bilo malo. Od leta 2013 sem bila tudi pooblaščena za dvigovanje njegovega denarja, ki sem mu ga tudi izročala (to pove tudi priča na sodišču).

Oče je bil priseben in prišteven do zadnje ure, pa tudi skrbništva nisem imela nad njim.

Po smrti očeta – kajti prej nista imela časa za njega – pa me brat in sestra tožita za denar oziroma očetovo pokojnino, ki jo je oče potreboval zase, za zdravila, priboljške, stroške … Tako sta tožbo dobila, leta 2019 – da moram v zapuščino vrniti za vse tri 28.000,00 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016, se pravi od dneva smrti. V vrnitev spadajo po odmeri sodišča tudi dodatek za pomoč in postrežbo, enkratne denarne socialne pomoči in darilo 1-krat letno od društva invalidov 80 evrov, regres.

V sodbi so navedli: ker na Z A P U S T N I K O V E M računu ni bilo denarnih sredstev, naj bi si jih jaz prilastila – dokazov nimajo. Sodnica je mrtvemu, bolnemu človeku prisodila cenzus preživetja 300 evrov, se pravi: 10 evrov na dan, SRAMOTA.

Oče je imel povprečno pokojnino 700 evrov. Podala sem predlog za revizijo, a je bil zavrnjen.

V tej sodbi so odvetniki in sodnica povezani, plačani, ali ne vem, kako bi se izrazila,” jezna in izčrpana razlaga Karmen Hribar Frank, mati 25-letnega Mateja, invalida s posebnimi potrebami. Da je tudi sama resno bolna, a se kljub temu bori kot levinja, zdaj po sodni zaslugi, izkaže s škatlicami predpisanih ji zdravil, ki jih uživa:

“Sprašujem se:

1./ kdaj postane človek zapustnik;

2./ kdo lahko živega človeka prisili v varčevanje za zapuščino;

3./ ko je bil mlad in zdrav, je hodil v službo za brezskrbno preživetje v starosti in bolezni;

4./ kako lahko sodijo mrtvemu človeku,”

poudari Karmen Hribar Frank. “Tožba se je začela na podlagi 80.000,00 evrov prometa na računu. Ker sem položila isti denar parkrat, ko je bil oče v bolnici /op.: že dvignjen denar, ki je bančno že bil evidentiran kot priliv/.

Če bi oče vso pokojnino privarčeval, bi imel z vsemi dodatki 32.255,52 evrov, po pokojni ženi je prejel 18.394,20 evrov. Iz tega denarja je po poplavi in žledolomu saniral pritličje stanovanjske hiše in kupil nagrobni kamen ženi ter vsakemu BRATU IN SESTRI dal 5.000,00 evrov, ker sta ga prinesla okrog pod pretvezo, da bosta spoštovala njegovo željo.”

Izsek iz izreka te absurdne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, ki med drugim Karmen Hribar Frank pod izvršbo nalaga, da mora v zapuščino pokojnega očeta “vrniti” očetov denar, ki ga niti nima niti nima kje vzeti:

 

“Imam sina s cerebralno paralizo, z motnjo v duševnem razvoju, s slabo telesno konstrukcijo, zaradi možganske krvavitve mu leva stran ne funkcionira kot pri zdravem telesu.

Potrebnih je bilo veliko operacij – samo do 8. leta jih je na glavi in telesu imel kar 14, nato 3-krat kolk, vsakokrat s 3–mesečno rehabilitacijo, zamavčen od pasu navzdol. Pa še potem z zamašeno drenažo … s komaj rešljivim problemom z drenažo, ko mu je drenaža predrla tanko črevo. Visela sem med Valdoltro in Ljubljano in končno je obveljala moja, da smo ga komaj rešili,” presunljivo opisuje Karmen Hribar Frank. “Doma dva bolnika – mama, ki je kljub prepričevanju mojega brata in moje sestre, naj jo dam v dom, leta 2013 DOMA umrla za rakom (na sodišču pa jaz tista, ki sem se želela mame znebiti). BRAT IN SESTRA TAKRAT POBERETA NAJVEČ. Doma ostane oče sladkorni, srčni bolnik in nato še amputiranec podkolensko obeh nog. Ne vem, ali kdo razume, koliko poti, zdravnikov, zdravil, bioenergetik, fizioterapija na domu, 5 obrokov na dan …

Oče leta 2016 umre. Na TRR sem od leta 2013 bila pooblaščena za oba. Očetu sem redno izročala denar, saj je bil operativno sposoben in s svojim denarjem tudi sam razpolagal, če pa bi bila njegov skrbnik, pa bi morala to dokazovati CSD–ju. Očeta niso kaj dosti obiskovali, ker so bili v službah, jaz pa sem vse dala namesto sinu njima dvema – čas, trud, preglede …

No, po očetovi smrti se začne tožba: okrožno sodišče v Kopru oziroma sodnica DARJA MORELJ ’ugotovi’, da oče preživi mesečno s 300 evri, ostalo pa moram vrniti v zapuščino, ker sem se okoristila. Ta prasica nima pojma, kdo je oče bil in kaj je potreboval. Sodila je mrtvemu človeku in mu vzela dostojanstvo, sam je hodil v službo za ta denar. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo – JA, VRANA VRANI NE IZKLJUJE OKA. Sedaj čakam ustavno sodišče.”

 

Predmetni sklep Vrhovnega sodišča, izdan 7. avgusta 2020, s katerim je senat treh vrhovnih sodnic na čelu s predsednico (vplivno) mag. Nino Batetto z levo roko zavrnil predlog za dopustitev revizije Karmen Hribar Frank, Slovenke brez vsakršne družbeno-politične moči, je krasen primer rdeče sodnije, ki “malega” slovenskega človeka nezakonito-neustavno enači s smetjo, ki ni vredna niti obrazložitve in pravne utemeljitve sodne odločitve, kaj šele pravice in zakonitosti:

VEČ SI PREBERITE TU